Ko slišimo izraz »zavarovano območje«, pogosto najprej pomislimo na pravila in omejitve.
Toda zavarovana območja so lahko tudi ena največjih razvojnih prednosti destinacije.
Razlog je preprost. Ljudje potujejo prav zato, da bi doživeli nekaj, česar doma nimajo: ohranjeno naravo, posebne krajine, živalske in rastlinske vrste, tišino, lokalne zgodbe in stik s prostorom.
Na območju med Snežnikom in Nanosom imamo tega veliko. Projekt GreenParks posebej izpostavlja tri pomembna zavarovana območja: Pivška presihajoča jezera, Planinsko polje in krajinski park Snežnik. Njihove naravne značilnosti predstavljajo velik potencial za razvoj območja, vendar mora biti turistična raba premišljena in povezana z ohranjanjem narave.
Prav tu se začne trajnostni turizem.
Namesto vprašanja, kako na določeno območje pripeljati čim več obiskovalcev, se lahko vprašamo, kakšen obisk je za ta prostor primeren.
Je bolje organizirati veliko skupino ali več manjših? Ali morajo obiskovalci res priti na najbolj občutljivo točko ali jim lahko zgodbo predstavimo drugje? Lahko obisk razporedimo skozi različne letne čase? Lahko povežemo naravno znamenitost z lokalnim vodnikom, ponudnikom hrane, kmetijo ali drugim doživetjem?
Takšen način razmišljanja lahko vodi celo do kakovostnejših turističnih produktov.
Obiskovalec namreč ne dobi samo pogleda na lepo pokrajino. Dobi zgodbo, razlago in možnost, da prostor bolje razume.
Pomembno vlogo ima pri tem tudi interpretacija. Če obiskovalcu zgolj povemo, da je nekaj prepovedano, bo pravilo morda razumel kot omejitev. Če mu pojasnimo, kaj na tem območju varujemo in zakaj je njegovo vedenje pomembno, lahko postane tudi sam del njegovega ohranjanja.
Zavarovana območja zato niso prostor, kjer turizma ne sme biti.
So prostor, kjer moramo še posebej dobro vedeti, kakšen turizem želimo.
In prav zaradi tega lahko postanejo okolje za razvoj manjših, kakovostnih in lokalno zasidranih doživetij, ki svojo vrednost gradijo na ohranjenosti prostora – ne na njegovi množični uporabi.
